Če gledaš, ni nujno, da tudi vidiš . . .

Dežela Aljeksandra Lukašenke

Za prihod v to unikatno državo potrebujete vizum, ki vas bo stal 70 evrov. In seveda razlog za prihod. Samoumevno je tudi, da nekoga, ki bo za vas odgovarjal ter vas prijavil na policiji. Še prej boste skrbno na posebnem lističu opisali kaj boste v Belorusiji počeli, kje bivali, kam po deželi potovali. Normalno, da je tudi rubrika s kakšnim prevoznim sredstvom. Je to vlak, avtobus, maršrutka, taxi, avto? In bog ne daj tega lističa izgubiti! Hraniti ga morate skrbno do izhoda iz države. Ste ga izgubili? Potem ste izgubljeni. Ta možnost ni predvidena. Postanete ilegalec.

Ste se uspeli prebiti mimo birokratov na meji, in vam je priletem možak na letališču s počasnimi in vzvišenimi kretnjami prilepil vizo v vaš potni list? Potem je pot mimo mladih komsomolk v uniformah obmejne policije in strogih carinikov zgolj formalnost. Bi šli raje z avtomobilom? Ne se hecat. 12 ur čakanja na meji je minimum. Pa tudi srečanja z lokalnimi poljskimi kontrabantarji na meji so vse prej kot prijetna. Belorusi so vdani v usodo in pridno čakajo, da pridejo na vrsto za prehod meje. Poljaki vozijo benzin iz Belorusije na Poljsko, kjer ga prodajajo zaradi višje cene. To je njihova celodnevna služba in nimajo namena čakati v vrsti za vami. No, če tudi vi nočete čakati 20 ur, vas lokalci za nekaj deset dolarjev pripeljelo na čelo kolone. Obmejne službe pa vas vrnejo na konec kolone. Raklamacije raje ne poskušajte uveljavljati. Videl sem čehe v Brestu, ki so poskušali trikrat priti preko vrste. V tretje je možak z glavo butal v volan in stransko šipo. . . Belorusi vozijo iz Poljske s kombiji artikle za prodajo na tržnici. Prodajalci na tržnici so v glavnem učitelji, arhitekti, profesorji. . . Zaslužek je vsaj dvakrat večji kot v matičnih poklicih. Učitelj zasluži cca 300$. Na tržnici, ne učilnici.

 Vsekakor bolj varno kot biti rektor na univerzi in si drzniti kandidirati na volitvah proti Aljeksandru Lukašenki. Kandidat Aleksander Kozulin, edini resen poleg Aleksandra Milinkieviča, ki se je skril na poljskem, je danes v vlažnih grajskih zaporih. Družbo mu delajo protestniki ob zadnjih volitvah. Tisti, ki so se skesali in revidirali svoja stališča, ob vodki in zaupnem krogu povedo, da imajo le malo celih kosti.

Minsk, več kot dvomilijonsko mesto deluje kot fatamorgana. Najlepši stavbi v mestu sta dve. Sedež KGBja, ki je ohranil ime iz časa SSSR in katerega direktor je najbrž zgolj po naključju in prošnjah plebsa od zadnjih volitev in demonstracijah l.2006 - Aljeksander Lukašenka. Druga fatamorgana pa je Beloruski diamant. Imponzantna knjižnica, za katero je sredstva prispeval prijateljski Iran, ter ljudje iz vse belorusije z obveznim samoprispevkom. Notri naj bi imele sedež svetovne firme, vendar so prostori prazni. Ne le zato, ker multinacionalke nočejo v Minsk, temveč tudi zato, ker so zlivali tone betona za temelje naravnost v blato. Zgrajen je moral biti v roku, ki ga je določil Predsednik. Vsaka zamuda pri gradnji je bila smrtno nevarna. Ljudski glas pravi, da se bo diamant zaradi šlampaste in prehitre gradnje kmalu zvrnil v blato. Predsednik je pred dnevi predstavil nov nacionalni projekt. Z besedami, da biznismeni potrebujejo za svoje delo moderne prostore, bo gradil največji vodni park v Evropi in poslovno-stanovanjske objekte, ki bodo sestavljali novo mestno četrt. Stroški bodo šli v nebo. Ob opozorilu glavnega arhitekta, da se zna gradnja še podražiti zaradi nepredvidenih stroškov, ga je ob prisotnost TV kamer nadrl. Če na zna opraviti svojega posla kot se spodobi, bo povabil Kitajce, da bodo gradili. Arhitekt je skupaj s prisotnimi sklonil glavo in ponižno pokimal in Predsedniku glasno pritrdil. Glavni partner v projektu je žena moskovskega župana Lužkova. . . Ob besedah Predsednika, da to ni projekt le Minska, temveč cele Belorusije so ljudje obnemeli. Obvezni samoprispevki spet sledijo.

Zapeljimo se v romantično belorusko podeželje - drevnjo. Nekdaj žive kolhozniške vasi so skoraj izpraznjene. Ni dela, nič se ne vlaga, vse propada pravijo kolhozniki. Mladi odhajajo v mesta po zaslužek. Ob cesti se vidijo zarjaveli traktorji, kmetijski stroji. V vaseh ostajajo samo starejši in upokojenci, ki nočejo v mesto temveč raje ostajajo na svežem zraku. Čeprav brez vodovoda. Ni denarja zanj. Včasih so bile javne kopalnice, danes so to zapuščena razpadajoča poslopja. Nekdanji direktor kolhoza gradi večje, pomembnejše stvari.